Samostojni podjetnik normiranec je v pravnem smislu povsem enak običajnemu smaostojnemu podjetniku, torej ne gre za dve različni vrsti podjetja. Zanj veljajo enaka pravila kot za klasičnega s.p., razlika je le pri vodenju računovodstva in ugotavljanju davčne osnove. Samostojni podjetnik normiranec lahko računovodstvo vodi sam, prav tako pa se v dohodninsko lestvico ne uvršča na podlago davčne osnove, ki bi se ugotavljala na podlagi dejanskih prihodkov in stroškov. Upoštevajo se tako imenovani normirani stroški, katerih višina je 80 % višine prihodkov.

Ima samostojni podjetnik normiranec manj dela s “papirji”?

Res je, da se samostojni podjetnik normiranec ob koncu leta oziroma pred oddajo letnih poročil ne ukvarja s tem, ali je morda naredil premalo stroškov, kar pomeni, da bo moral plačati več dohodnine in nenazadnje tudi davka od dobička. Vse je popolnoma jasno: 80 odstotkov tega, kar je prišlo na njegov račun, se smatra kot porabljeno za stroške. Ostalih 20 odstotkov pa je njegov dobiček oziroma zaslužek, torej njegova davčna osnova.

Samostojni podjetnik normiranec torej pred zaključkom leta ne razmišlja, kaj bi še lahko kupil na podjetje, da bo davčna osnova manjša, niti mu ni potrebno razmišljati o tem, da bi ponaredil kakšen potni nalog in na ta način povečal stroške.

Dela je torej vsekakor manj – in skrbi tudi.

Kaj pa negativne plati?

Da bi lahko bili samostojni podjetnik normiranec, letno ne smete imeti več kot 50.000 evrov prometa, torej je ta možnost primerna zgolj za manjše podjetnike. Pri velikih, katerih promet je občutljivo večji, bi lahko 80 odstotkov normiranih stroškov hitro predstavljalo povsem nerealno sliko, ki bi državi prinašala škodo.

Slaba plat tega, da ste normirani s.p., je lahko to, da pri dohodnini vaša davčna osnova šteje kot alfa in omega. Uveljavljati ne morete nobenih olajšav – tudi olajšave za vzdrževane družinske člane ne. Če je že sicer bolje, da jih uveljavlja partner, s tem seveda ničesar ne izgubite.