Tokrat bomo napisali nekaj besed o zavarovanju terjatev, ki ima pomembno vlogo v poslovnem svetu. Poznamo več vrst zavarovanj, opisali bomo dve najpogostejši. Nekatere so bolj zanesljive, nekatere manj, kar pa se pozna tudi v ceni sklenitve zavarovanja.
Pri podpisovanju pogodb vedno obstaja strah pred neplačili ali tveganjem za izgubo dela terjatve v stečajnem postopku, izbrisu organizacije ali prisilni poravnavi. Da, bi tveganje kar se da zmanjšali, uredimo zavarovanje terjatev. To je sploh primerno v primerih, ko podjetje težko preveri, ali so njihovi kupci finančno sposobni ali pa poslujejo na trgu, z veliko močne konkurence. Z zavarovanjem je bilo praktično že marsikatero rešeno pred propadom.
Poznamo več vrst zavarovanj. Prvo je stvarno zavarovanje. Pri tem ima upnik v jamstvu za izpolnitev zastavno pravico na zadevi, ki je postala last kupca oziroma dolžnika. Takšna vrsta zavarovanja terjatve je v bistvu neke vrste garancija za neplačilo, kjer ima upnik za garancijo to zadevo. V jamstvo lahko damo premičnine ali nepremičnine.
Drugo zavarovanje je s funkcijo prenosa obveznosti, kjer poznamo poroštvo in bančno garancijo. Pri poroštvu se k izpolnitvi obveznosti dolžnika obveže porok, v primeru da tega ne izpolni že dolžnik. Porok je torej neke vrste dodatna utrditev. Porok ima zelo podobne pravice in dolžnosti kot dolžnik. Druga vrsta zavarovanja terjatve je bančna garancija. Ta je nekoliko dražja od drugih vrst, to pa zato, ker je to najboljši način, kako lahko zavarujemo terjatev. Je najbolj varen način. Pri tem načinu, banka upniku garantira, da bo poravnala vse obveznosti, če tega ne stori dolžnik. Vedno plača v denarju. Za to vrsto zavarovanja se običajno odločajo velika podjetja za velika tvegana posla, za manjša podjetja pa je dostikrat predrago. Medtem ko je pri poroštvu tveganje, da terjatve ne bo odplačal porok, neke vrste drugi dolžnik, pa je pri bančni garanciji tveganje, da ne bo plačala banka, kar pa je zelo malo verjetno, razen če je banka na robu propada.